Kruh omenjajo na slovenskem že v 13. stoletju. Marsikje ga sploh niso uživali vsak dan, kaj šele pri vseh obrokih. Vedno je bil simbol rodovitnosti, sreče in blaginje. Z njim je povezana cela vrsta opravil: od setve do žetve, od mletja žita do peke kruha. Vloga kruga je bila mnogo bolj praznična, uživanje kruha je pomemben družabni dogodek, del obreda. Po vrsti kruha, ki je pridišal iz krušne peči, se je vedelo, ali je navaden delavnik ali pa morda praznik. Vsak praznik je imel svojo vrsto kruha.

V adventnem času se je pekel sadni kruh, ponekod so ga poimenovali božični kruh. Gospodinje so od redne peke odvzele nekaj testa in vanj vmesile pripravljeno suho sadje: sušena jabolka, hruške in slive. Ko je bilo mogoče kupiti tudi druge dobrote, so ga še obogatili z rozinami, orehi, figami, lešniki, mandeljni, marelicami, pomarančami in limonami. V tradicionalnem sadnem kruhu sadje ni zavzemalo več kot petino kruha. Sadje za sadni kruh moramo skrbno izbrati. Sušimo ga postopoma, in sicer ne na soncu in ne v dimu. Skrbimo, da v sadju ostane čimveč mineralov. Sadni kruh, zavit v platno, drži še mnogo dlje kot mesec dni.